Napisal/a laval, v petek, 06. maj 11 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Palček iz porcelana,
na vrtu stoji.
Zjutraj bo slana,
rože pokri.
Naj ubožca vzamem,
odnesem v klet.
Ali zunaj pustim,
da objame ga led.
Zob časa ga je načel.
Ta palček je star.
Ded ga je kupil,
za velik denar.
Od kar pomnim,
palček je tu.
Zdaj me mori,
da zunaj stoji.
Dedu je on,
pomenil vse.
Kaj naj storim,
vest me žre?
Ure in ure,
pred oknom sedim.
Gledam in gledam,
kaj naj storim?
Odločitev je težka,
me že glava boli.
Srce mi razbija,
odločitve pa ni.
V trenutku neodločenosti,
kje, zakaj, kako.
Iz spanja se zbudim,
čakaj, zakaj se je šlo?
Trapaste sanje,
kakšen palček, kako.
Kakšne neumnisti so to,
saj ga nikoli ni bilo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|