Napisal/a laval, v petek, 06. maj 11 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Tri mlada dekleta,
mladosti najboljša leta.
Z nasmehi na obrazih,
ob cesti stoje.
Tri zale prekmurke,
lepota Soboškega cveta.
Palcev dvignjenih,
prevoz si žele.
Ne bodi no len,
sem ustavil.
Videl sem plen,
Kaj bi sploh pravil.
Prijetno se smejale.
Me gramo v Soboto,
za vožnjo uprašale.
Se lahko, s teboj bi peljale.
Seveda lahko,
a bolj težko.
Sem iz Ljubljane,
no pa naj bo.
Vožnja s tremi dekleti,
sanje vsakega poba.
Srečo moraš imeti,
če je dobra roba.
Kmalu so vodo,
na svoj mlin obrnile.
Predolg jezik,
mi hitro umirile.
Kako so jezične,
lepo se smejale.
Zgovorne in mične,
z menoj se igrale.
Jezike pogovor,
seveda utrudi.
Sledil je dogovor,
se ne mudi, ustavi.
Kaj se je zgodilo potem?
Sam zelo dobro vem.
Berite pesmi, ostanite pozorni,
v kakšni naslednji pesnitvi povem.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|