| Napisal/a tomm, v ponedeljek, 09. maj 11 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
V tistih časih,
ko se je mladost sprehajala
po mojem bitju
polnem želj zaleta v neznano,
oprijemljiv kot žlahtno sem lepilo,
do ženskih src brez navodila
nikjer opisanega v večnem redu,
obujal v njih taista stanja.
Povsod se je spontanost
spreminjala v nujnost želje
ne biti sam kot skala med drevesi,
ki so uprizarjala deviškost in poglede
neukost z okusom silne želje,
so se v meni kakor v njih budile.
Vsa narava v ponavljajočem krogu,
je naju podučila, kako očuvati vso to buhtenje,
da bi ostalo še za mnoga leta,
vse do danes nadvse prijetno valovanje.
Nemir gladine obujajo vetrovi,
a najini sorodni duši,
ožívljava z isto željnimi duhovi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
