Napisal/a ajda, v nedelja, 15. maj 11 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Prebudila sem sence, razbohotene
na mojem obrazu. Skrivajo
strah, ki se spretno odmika od
prehojenih besed - spustila sva jih
v neskončnost kot balone, pobegle
otroškim ročicam. Zavozlala sem
preperele nitke, okopane v
jutranjem soncu, in jih s tresočimi prsti
spletla v kito. Prisluhnem slapu
besed, šumijo na mojem opečenem
ušesu, ko tvoji stavki trgajo kosti,
ki sem jih vsako leto pridno voskala
in pripravljala na spust k tvojemu izviru.
Zabolelo me je v mišicah, kamor sem
naselila bodičasto cvetje in z vsakim
premikom udov zaječala tvoje ime,
ki je bledelo na sveže ožganem papirju.
Odtisnem se v tvoje šepete
in vonjam češnje na izprani blazini.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|