Napisal/a LORELLIA, v sreda, 18. maj 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Kot pretkana senca
spet groziš
z očmi divjine
in z obljubo vetra.

Ne veš,
da nimam več slik
niti oblik
niti porazov
ki bi jih pletla v nebo.

Ne veš,
da nimam večera
niti mrtvega jutra
niti nočnih vrtenj.

Nimam več ustnic
na robu lic

niti las v naročju

niti poletij srca...
spletla so si svoje zime
in šla.

Ne veš
ničesar ne veš
in groziš.

Jaz pa moreče molče
štejem črte iz debla
in obrise življenja
in vem

da veš.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Sinatra, v 07-06-2011 14:00, 1. temacen ampak spet ne prevec Zelo vsecno, skoraj opijat/no moram reci. Najbolj me pritegne dejanskost neka pristna nota pesmi, ki me ocara. Mogoce temacen t.i. teater, vendar ne spet tako TEMACEN...bolj meji na neko prefinjeno otopelo sivino, ki je vcasih bila zivo rdeca.  Sinatra      Objavil/a Smeh, v 12-06-2011 19:46, 2. Ne veš Lep, odlično teče. Zgodbo, izpoved si sicer precej zakrila, vendar je verjetno zate tako najbolje. Glavno je, vsaj meni se zdi, da pusti za seboj neki občutek in ta občutek je TEMAČEN, pa čeprav je pesem siva ...