Napisal/a EpeFadrin, v petek, 10. jun. 11 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Cvetiva, obenem pa svet umira.
Strehe padajo, obrazi ugašajo,
dolgi nosovi se raztezajo do tal,
smeh zamira kot izrabljena žarnica.
Midva pa to opazujeva kot čisto svoja
dela nepopolne shirane sestavljanke.
Tvoj nasmeh razsvetli svet. Moj svet.
Medtem pa novice črnijo, pomlad se
prevesi v poletje, sonce pa
ostane skrito. Bum, tresk!
Objameš moj izmučen obraz in me
pomiriš, skriješ pred nevihto.
"Ljubim te." Ha! Ne laži, no! V tem ubogem svetu je ljubezen, če sploh obstaja, le navezanost. Na tistega, ob katerem je črno videti sivo. "Ni res. Res te ljubim." In resnica je le zahrbtno preobražena laž, ki samo čaka, da ti pobere zadnje atome moči. Imam te rada. A le zato, ker svet propada, ker izgubljam samo sebe in si ti edini, ki me ohranja. Nikakor pa to ni ljubezen. Izpopolnjuješ me in to je vse, kar rabim. Če ti ne dajem željenega, me pusti, da zgnijem skupaj s tem črvivim svetom - ena ranjena duša tako ne spremeni propadle celote.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|