Napisal/a Amarilis, v nedelja, 12. jun. 11 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Naučila sem se na pamet. Vse bližnjice.
Pa vendar bi te poljubljala drugače.
Vsako sem drugače.
Ironija sreče te bo vedno plašila.
Takšna pač si.
In morda te zato nočem.
Dotiki angelov. Neznosno težki so.
Nikakor ne morejo doseči konca.
Naj sedaj še tebe vprašam:
Si se privadila na nasmeh?
In naj še tebi povem:
Ne zanašaj se na večnost.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|