Napisal/a tomm, v petek, 17. jun. 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Sprejel sem besede notranjega duha,
da bi razumel telesa obstoj,
zakaj moja duša telo potrebuje,
v čem je ta nujnost za daljni razvoj.

Moji možgani so shramba spoznanja
v katerih se včasih zasveti modrost,
a ona nikoli ne vznikne iz uma,
iz srca se vname ideja kot gost.

Tovrstnim trenutkom so priče čustva
zato niso minljiva kot je telo,
sestavljajo dušo kot opeka zgradbo                                                                                                           

srž njih je ohraniti modrosti z lučjo.

Rojen sem kot padel duh iz globine
kot hlapi po dežju se dvigujem  navzgor,
iščem v sebi čistost razodetja,
duhovno svobodo, svoje vesti nadzor.

Sem v telesu radi samo-spoznanja
katera  ljubezen se v meni budi,
preizkušnja iz neba je boleča in stroga,
me večnost usklajuje, a telo se poti.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)