Napisal/a laval, v sreda, 29. jun. 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,
trg Republike dvajset let nazaj.
Levo Slovenska zastava, govorniški oder desno,
govor gospoda Kučana, v spominu za vedno.

Sedim na ogradi vhoda v novozgrajeno garažo,
pod prenovljenim Kongresnim trgom v Ljubljani.
Med množico čakam na govor in proslavo,
ob dvajset obletnici razglasitve samostojnosti.

Govor predsednika Turka, kulturni program,
barve se prelivajo na stavbi univerze, prijeten pogled.
Čudovita koreografija, prelepa glasba, popolno skoraj,
sam, mislim le nate, lepo bi bilo vse to deliti s teboj.

Nisem tu samo zaradi ponosa, predvsem, da pozabim te,
mislil lažje bo, če grem med ljudi, ko vlilo vsaj bi se.
Dež naj me premoči do kosti, naj spere spomine in tvoje ime,
še bolj otožen, bolj osamljen v tej množici ljudi, tako ne gre.

Ni mi do pogovora, ljudje govorili bi z menoj,
motijo me vse njihove besede, program kritizirajo.
Kakšna je to kultura?, Evropski hlapci se derejo drugi,
za Slovenijo, dol z vlado, se sliši, intelekt razkazujejo.

Dovolj mi je, ne želim več poslušati teh komentarjev,
grem, to vzdušje me naredi še bolj živčnega in zagrenjenega.
Žal mi je, da je naša .družba tako negativna in zavistna,
veliko smo dosegli,napredovali. Sam se počutim odtujenega.

Začelo je rositi, odpirajo se dežniki, meni je vseeno,
naj me zmoči. Ni pomoči, zavozil sem svoje življenje.
Jutri bo vse, kot je bilo, nič manj zamorjeno,
danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan, novo hotenje.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)