Napisal/a laval, v torek, 26. jul. 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Gradil sem mostove,
sedaj podirajo se.
Izgubljal naslove,
ali pa izgubili so se.

Prijatelji stari,
že davno so odšli.
Prišel je njihov čas,
so se pomožili.

Sam sem ostal,
kakeršen sem bil.
Nič nisem postal,
a ne bom se zapil.

Hitro se je vse,
na glavo obrnilo.
Težave in kompleksi,
na dan vsa privrelo.

Pri mojih letih,
težko kaj je spremeniti.
Pri vseh teh napakah,
imel sem prav trditi.

Resnično mi je žal,
razvalina sem postal.
Sam se zavedam,
resnici v oči ne pogledam.

Preveč me je sram,
ostal sem sam.
S tem težko živim,
iz dneva v dan trpim.

Dokler je duševno stanje tako,
vse dneve pišem lahko.
Videl bi rad, da je ob meni nekdo,
tudi, če nič iz glave nebo šlo.

Vse kar še imam,
stabilnega v življenju.
Služba, kar delam,
tudi s tem, zadnje čase se igram.

Popolnoma sem se izgubil,
intelektualno začel nazadovati.
Večkrat sem si že obljubil,
več moram razmišljati in brati.

Ujel sem se v krog,
služba dom, dom služba,
Verjetno do sebe sem prestrog,
lagal si, ne ustreza mi družba.

Največja neumnost,
ki jo lahlo storim.
Da se skregam
in službo zapustim.

Boljšo prav gotovo ne dobim,
tega se zavedam, to ne želim.
Nadalje bom raje tiho,
po ušesih, jih ne dobim.

Razmišljanje o sebi,
počasi zaključiti.
Ne preveč filozofirati,
bralce s tem zamoriti.

To so moji problemi,
vseskozi v dilemi.
Nimam razčiščenih pojmov,
nočem se sprijazniti.

Nisem to od sebe pričakoval,
dejali mi, si ignorant.
Vse k vragu poslal,
sam kriv, nisem prevarant.

V ključnih trenutkih sem zmrznil,
nisem dober, sem razmišljal.
Sedaj sem dozorel,
težko si bom oprostil.

Boli, ko gledam in vidim,
vsak vaški posebnež, ki ima pet minut.
Ima že diplomo in je arhitekt,
80% delo, le 20% talen.

Zato, še vedno trdim,
Slovenija nima arhitektov.
Ima samo ljudi,
z žigosanim paperjem.

V takem razmišljanj,
je delček resnice.
Vsekakor moje frustracije,
nisem prišel do diplomce.

Iščem izgovore vsepovprek,
zavidam jim, čeprav so brez talenta.
Z diplomo v roki, vzvišeni kot pavi,
so majboljši, so tapravi.

Žal mi je za vse kolege,
ki jih ne bom več videl.
Z njimi nikoli več spregovoril,
lep smo se imeli.

Bolje je tako,
Kar ne veš, ne boli.
Slino bi pogoltnil težko,
ob spoznanju, kako uspešni so.

Zato me ni nikjer,
na socialnih omrežjih.
Da se ne bi kdo kdaj,
želel z menoj sestati.

Preveč me je sram,
da bi v oči jih pogledal.
Preveč sem majhen,
da svojo zgodbo bi jim povedal.

Težko opravičim svoja dejanja,
ne morem trdimi, da sem srečen.
Tu kjer sem danes, je res,
ostal sem sam, postal povprečen.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)