Napisal/a LORELLIA, v sreda, 10. avg. 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Skozi globine prihajaš
daleč od ptic, ki resnično letijo
in nosiš naročje neba.

Nekaj v meni strašljivo igra.
In rime nocoj ne molčijo.

Kričeče stojijo
in razgaljena sled je zarisana v tla.

Skozi poletje sem šla,
s kakšno priložnostno zimo
ki z viharji pod krinko snega
nosila je v znanje zavito
resnico srca.

Zdaj pa znova stojim kot otrok
s svojo igro
pred polnim zabojem igrač
in grabim v naročje edino dobrino
s katero ne smem se igrat.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)