Napisal/a tomm, v sreda, 24. avg. 11 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Nikoli mi ne bo hudo postalo,
ko gledam v slapove vodnih plasti
kako živo vibrira ta zvočna zavesa,
ki pada in pada odkar človek živi.
To res ne more biti le voda
v njej je živa življenjska tvar
tekoči kristali so njeno bistvo
v očeh se izraža ves njihov čar.
Gledal sem jo iz mraka praznine
stremeč brezhibno v njeno ljubko telo
njene oči iz reliefov Egipta
zaznale so tiho, da so objete s strastjo.
Počasi sem se kot v sanjah pomikal
dokler nisem očaran zastal tik pred njo
o njej nisem vedel, niti čul ne, ničesar
le njene oči sem v duhu spoznal.
Nekoč pred stoletji našega štetja
sva bila skupaj kot pravi par
očesni kristali njenega vida
so mi obudili spomine kot dar.
Vsakdo med nami doživi trenutek
s pogledom oživljen kot nikoli poprej,
iz njega izhaja večna resnica
vodenih kristalov, brezčasnih brez mej.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|