Napisal/a matejkrevs, v torek, 27. sep. 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Preden zaspim me pogosto obišče
tista nesrečna, izmuzljiva muza,
(ki je Danteju pekel narekovala),
vsa odeta v žalno črnino se mi takoj
začne opravičevati, da nocoj zopet
nima časa, da že tako ali tako zamuja
na zmenek z nekim nobelovcem, da pa
si bo enkrat v prihodnosti zares vzela
čas zame, torej naj bom potrpežljiv,
naj si vso reč ne ženem preveč k srcu,
kajti pravi mojstri so vedno zmogli tudi
brez nje, sploh pa - čemu rajši ne pišem
podnevi in s tem privarčujem na elektriki,

ne pa da takole bedim po cele noči,
kot kakšen pozabljen kandelaber;
že res da je vztrajnost lepa čednost,
toda tebi, dragi moj, trenutno ne pomaga
nobena poezija, ne, oprosti, ti si zdajle
še najbolj potreben spanca, en dolg, krepčilen,
zdrav lepotni spanec, to je vse kar potrebuješ...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)