Napisal/a matejkrevs, v nedelja, 09. okt. 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Z očmi, uprtimi v nebo brezdanje,
z rokami, prekrižanimi na prsih,
drsi Ofelija, kot duh, v neznane
kraje; mirno, kot bi ležala v krsti.

V lase se venec lokvanjev ji spleta
in vrbe ji obraz kropijo nemi,
kakor otroški jok se zdi glas vetra,
ki ji v uho ihti svoj spev večerni.

V somrak gozdov jo spremljajo kresnice
in zvezde skozi krošnje se šumeče
utrinjajo na njeno bledo lice.

Za njo pa vlečka se srhljivo vleče,
povsod, kjer gredo mimo te tančice
narava vsa od groze zatrepeče.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)