Napisal/a matejkrevs, v nedelja, 09. okt. 11 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ko sonce skozi reže
v sobo vdre rdeče
in v zibelko zareže
se ostro in boleče,
zapoj, o, Vesna mila,
nam blago jutranjico
in z njo nam, nežno, vila
odstri bledico z lica.
Poj o dobroti sonca,
ki se daje za vse nas,
o ljubezni brez konca,
naj poje tvoj beli glas.
Saj, ko se zvečeri
in se nam pot zavleče,
ko noč nas utesni
in pahne v temne ječe,
nam še sijal bo v duši
svetlobe tvoje spev,
in v srcu, polnem luči,
studenec žuborel...
Da ne bi onemelo
vse: sanje in spomin,
srce zoglenelo,
pesmi spuhtele v dim,
naj jezik materni,
ta siv, pepelni cvet,
zdaj spet ozeleni
in z njim ves ljubi svet.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|