| Napisal/a matejkrevs, v nedelja, 09. okt. 11 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Danes, žalujoč za zlatimi časi štirivrstičnic,
ko sem prebiral ruske romantike Puškina in Lermontova
in si zamišljal, kako lepo je bilo takrat,
ko so še vsi pesnili v rimah,
sem skozi okno svoje sobe nenadoma opazil,
da je naš dotedaj revni vrt že vzcvetel:
zunaj je bila pomlad.
V hipu sem zaprl knjigo pesmi in stekel k vratom,
kakor dekle, ko pozvoni njen fant.
Nisem mogel skriti smehljaja, ko sem stopil na prag –
zunaj je bilo čudovito: drevje, oblečeno v belo,
se je bleščalo v soncu in me vabilo med svoje krošnje,
kakor čebelo. Svež zrak in mili vonj pomladi
sta me spravila na kolena. Sklonil sem se k trobenticam
in zvončkom, da jih pozdravim. In ob stezi,
ki vodi do ribnika, so vzcvetele rože, kakor v pesmi.
Pomislil sem, da narava še vedno piše v rimah
in pazi na metrum – vse je tako lepo urejeno,
vsaka cvetlica, vsak cvet ima svoj čas in mero,
težo in pomen.
Res je: vse dneve zaprt v zatohli sobi 21. stoletja,
zasut s tehniko in prezaposlen, sploh nisem opazil,
da se je zunaj začelo novo obdobje,
obdobje ruske romantike...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
