Napisal/a matejkrevs, v nedelja, 09. okt. 11 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Tebe sem znal
vso na pamet. Tebe sem ponavljal
kot pred ogledalom, še v snu
mi nisi dala miru.
In potihem sem hkrati upal in se bal,
da bi zate glavno vlogo odigral.
A življenje tragikomično je včasih
in končal sem kot statist.
Zdaj tuhtam, zrinjen na rob vsega,
kako to burko bi končal –
naj kot ljubosumnež blazni sceno naredim,
stopim gor na oder, tragedijo v šalo spremenim?
Ali naj potrpežljivo čakam na svojo minuto,
vsak dan rutinirano odigram truplo?
Tako menjavajo se predstave za predstavo,
jaz pa v dilemi sam s sabo bijem spor
in v zakulisju čakam neprestano
kdaj spet zaslišim klice: konec, zastor!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|