Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow BERI arrow Posamezne pesmi arrow Šanson

Šanson Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a matejkrevs, v nedelja, 09. okt. 11
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

O, muza, pridrži mi zrcalo,
naj se v njem ogleda moja duša –
predolgo sem jo zanemarjal.

Kaj je ostalo od dneva, ki sem ga zabil – bore malo.
In kaj je ostalo od prejšnjega dne – skoraj nič.
Danes, na primer, sem čakal v vrsti za kruh,
živčen od prerivanja in pripomb,
toda nisem se hotel ozreti nazaj,
ugotoviti kdo dela takšen cirkus,
zaradi nekaj skorjic – ta že ni bil lačen –
poleg tega je bilo možno, da je bil kakšen znanec
in bi me prepoznal in potem bi kakšno rekla,
hočeš nočeš bi moral govoriti z njim,
že iz vljudnosti bi ga moral vsaj pozdraviti,
reči na primer vsaj zdravo, kako si,
toda reči karkoli takrat,
bi mi samo še povečalo glad.

O, muza, daj vsakomur naš vsakdanji kruh,
daj vsakomur toliko, kot si zasluži
in pusti stradati talentirane lenuhe.

Potem sem bil danes še v knjižnici –
spet zelo podobna situacija,
stikal sem za neko knjigo med francosko in angleško literaturo,
zdi se mi, da nek star viteški roman,
(avtorja sem pozabil), skratka iskal sem hrano za dušo,
kar prideta dva delavca, vsa prašna,
z bor mašino in vijaki in mi rečeta:
Oprostite, oprostite moramo pritrditi police!
Pomislil sem, da je do zdaj vsa literatura visela v zraku
in da sta jo prišla rešit ta dva junaka.

O, muza predolgo sem bil z doma,
vračam se k tebi kot izgubljeni sin.

Potem sem šel danes še v bližnji lokal –
zelo podobne razmere, nekdo je razsajal pijan
in razbijal kozarce, jaz sem se hitro usedel za šank
in upal, da se vihar poleže.
Naročil sem si pijačo in iz dolgčasa začel osvajati
natakarico, ji navrgel nekaj komplimentov,
dal napitnino in jo povabil ven, ko sva ostala sama.
Začela se je izgovarjati, da me še ne pozna dovolj dobro,
da bi sicer šla, a morda kdaj drugič...
Pomislil sem z ženskami je še težje kot s poezijo;
poezijo osvojiš z besedami, za ženske pa potrebuješ
še poseben pristop in dotik...


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo