Napisal/a metadon, v nedelja, 30. okt. 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Vidim veter, sam po parku se sprehaja,
nosi plašč in se razdaja.

Mraz prinese, globoko vzdihne in solzico potrne.

Pa ga vprašam: "Pozdravljen veter, kaj dogaja? Zakaj jočeš sredi prelepega gaja?"

"Zakaj ne bi jokal, sam sem in res depresiven, kako lahko tako sem naiven?
Rojen samotar in nagajivec, razdajam se vsem, iskreni šaljivec.
Vendar žalosten hodim po svetu,
nihče me ne mara na tem planetu.
Nihče ne razume, delam kot mislim, čutim in diham,
vsi me sovražijo, zato ker tako migam."

"Ne bodi no žalosten, ti čedna pokveka,
nisi ti kriv če te nobeden ne šteka.
Kakršen si, to ne spreminjaj,
ker iskrenost svojo ubijaš.
Iskrenost tvoja zlata je vredna,
naj se ti nikakor ne zdi prav nič bedna.
Daješ življenje in daješ veselje,
in izpolniš najbolj skrite želje!"

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)