Napisal/a ajda, v petek, 27. jan. 12

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Ne bom te budila
v rojevanju jutra
osame zaledenelih sledi
izgubila se bom
v sanjavih kodrih
razbrazdanega večera
(navijal si jih s prefinjeno
gibčnostjo prstov)
ko so izginile samotne poti
(ni jih še prehodil tvoj korak)

ostale so le
zdrobljene sanje
stkane v poroznem telesu
neznanke hripavega glasu
nedolžnega pogleda
umirjene krave
v hipnem razpoloženju
tresavega zvoka krika
bolijo srhljivi obeliski
na zbledelem parketu
tvojih pološčenih čevljev

ne znam več oditi

oklepam se rjovečega
stiska medenih besed.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Matej, v 06-03-2013 14:08, 1. Zlagano Hello ajda     Oj nisem bral tvojih pesmi že sedem laških let. Zdi se mi, da vem o cem govoriš v tej pesmi, vendar me je zbodla 15. in 16. vrstica.  No ja, ti že veš Ne bom je podrobno komentiral, le toliko, da ti povem, da mi je všec.    LP Matej!   Objavil/a ajda, v 11-03-2013 05:18, 2. Umirjen pogled Če sem prav štela, gre za nedolžen pogled umirjene krave. To je kot prispodoba, se razume, čeprav krava ali kravica zna gledati zelo lepo s tistimi velikimi rjavimi očmi, tako da, kar poglej jo, če ima priliko)). Seveda pa ne smeš vzeti besed v pesmi tako zelo dobesedno.   Hvala za pogled in komentar!    lp, ajda