Napisal/a ska, v sreda, 29. feb. 12

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Tako nekam megličavo
prihajaš k meni na razstavo.

V lakomne predprostore
odlagaš kose sebe,
kakor nabreknjene drobtine.

Enkrat le krmežljave glasove
zarečene bližine.
Drugikrat pa bogme-

še svoje srce.

Čisto do golega.

Dokler ne bodo povsem izzvenele
tudi tiste, z zlatom pregnetene sence,
ki jih ljubosumno skrivaš za zatrepi vek.

Ampak takrat bova razstavljena oba.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)