Napisal/a ska, v sreda, 29. feb. 12 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Tako nekam megličavo
prihajaš k meni na razstavo.
V lakomne predprostore
odlagaš kose sebe,
kakor nabreknjene drobtine.
Enkrat le krmežljave glasove
zarečene bližine.
Drugikrat pa bogme-
še svoje srce.
Čisto do golega.
Dokler ne bodo povsem izzvenele
tudi tiste, z zlatom pregnetene sence,
ki jih ljubosumno skrivaš za zatrepi vek.
Ampak takrat bova razstavljena oba.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|