Kvačkam verižice misli,
na koncu verza
združim v krog.
Vzorčke kot slike leteče,
potrpežljivo lovi jih s...

Gledam jo naravnost v oči.
Črne oči brez življenja, brez sijaja.
Mrtve oči, ki buljijo v prazno.
Njena požrešna usta grab...

Zimsko jutro, moja hladna soba.
Ležim na hrbtu v topli postelji in zrem v temo,
iščem sence prejšnjega dne,
iščem v temi, ki je...

Napiši, če imaš hrabrosti,
da te zjutraj pojedo zveri.
napiši, če si dovoliš,
o pretekli noči, peklenskem jutru.
Piši, če tako ...

Na nek,
katerikoli že način,
podoba je,
da vpet sem v razum
kot kontinetni,
ki jih širno morje obliva,
...

Vrata. Vstopim.
Spet vrata.
Vstopim.
Po dolgem hodniku
me pričakajo vrata.
Vstopim.

Poglej,
dežna kaplja
na nebu.
Kot solza je,
ki priteče iz oči.

Če zamižiš in si močno zaželiš.
Kaj vohaš? Njegovo kožo?
Potem to niso več sanje,
ampak tvoja resnica.

Včasih, zjutraj,
ko se prebudim
sem ravnodušen,
s popizditisom v glavi,
tako močnim,
da mi da moči
in grem z mislij...

utapljam se
v vabečem morju
tvojega smejočega pogleda