Napisal/a ska, v četrtek, 22. mar. 12

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Tako neizmerno in priglušeno,
kakor polnočna drevesa
lastno nebo pregrnejo,
me votli tvoja sapa.

Kadar čez večere pogoltno izmakneš
plamene sajaste govorice
in zjutraj še porcelanaste glasove,
začutim raskav hlad.

Vsakič nekoliko bližje.

Vem, med prsti te pestujem,
vse od prvih kapelj zaznav naprej.

Kajti si
le za kamen
oddaljena tišina.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)