Napisal/a laval, v ponedeljek, 02. apr. 12

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Preveč imam časa, razmišljam samo,
kaj bi, če bi, kako bi bilo?
Iz glave ne gre, se vsedla je v srce,
popolne resnice pa nikoli ne izve.

Se srečanja izogiba, prav tako jaz,
ne uspem pokazati svoj pravi obraz.
Ko bil je čas, iz sebe nisem spravil glas,
z dejstvom soočen, priznam poraz.

Brez muje se čevelj ne obuje,
brez jezika se strada.
Prepozno, ko zavist kljuje,
pride do zloma in do izpada.

Želel si samo, da bi imela me rada,
me ljubila, življenje z menoj užila.
Prepozno in počutim se grozno,
skozi čas postalo bo znosno.

Prekleta bodi vila, za spodrezana krila,
se še bom dvignil, kot Feliks iz pepela?
Živim za trenutek, ko me bo jeza minila,
me ta lekcijasploh  je, kaj naučila?

Ne ignoriraj, čustev ne zatiraj,
zberi pogum, pravočasno povej.
Emocijonalnosti se do sitega najej,
lažje in srečnejše greš naprej.

Zlomil sem se, povedal vse,
mi je žal, ni bilo prav.
Preveč boli, tako ne gre,
slino bi pogoltnil, zase zadržal.

Prepozno, zvoniti ne pomaga,
Kar sem skuhal, sam pojem.
Brez pogleda, kako kaže vaga,
v tistem trnutku ni bilo dilem.

Iskal sem in to dobil,
s tem sedaj moram živeti.
Delam, da pozabim,
za prihodnjost niso dobri obeti.

Kaj bo, tega ne vem,
vem samo, česar ne želim.
Osamljen v daljavo strmim,
iščem odgovor, ga ne dobim.

Kateri odgovor, kakšno vprašanje?
Uporabil sem res, vse svoje znanje.
Iskal bistvo in ga tudi našel,
bistvo me noče, grdo sem se obnašal.

Ignoriral, provociral, bila mi je všeč,
ni bilo prav, drugače nisem znal.
Narobe razumela, ponižana se sebi zdela,
samo zaradi zavisti, to sem igral.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)