Napisal/a Matevz91, v nedelja, 20. maj 12

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Jaz duh sem, ki tava naokoli
žvenket mojih verig je strašen
moj nebit je prašen, gnil
kot starec, ki že davno je preminil.

Jaz neslišen sem šepet morja
priletel z daljnega sem obzorja
rišem poteze svoje;
s prozornim črnilom; po deblu svoje hoje.

Drevo, spregovori z mano!
Dovolj mi je prevračanja smeti
razmišljanja o svoji biti.
Dovolj mi je vlačenja verig
jutranji premik, ob svitu...

Dovolj mi je podiranja svetov
za postavljanje pokopališč?
Naveličal sem se postavljanja zidov
ki obstajajo le zame.

Dovolj mi je vsakodnevne omame,
prepričevanja, kako sem brez soli
da vsakdo pravi, da me ni,
o ta kruti šepet, ki čez brzice drvi!

Toleranca je smrt, v svetu mojem,
ki ga ni, o to me bremeni!

Le zakaj jih ne vidim, ostalih? Zaspanih?
Aktivnost jim ni tujo, kakor ni meni nuja.

Dajmo, sestre, razbijmo ta okvir
pravljico svetlobe, gnilo od gnusobe
ta večni mir
nerealnega sveta.
Naj vlada, katerakoli že je mlada, pravljični mit
o glej ga, že vidi se, svit!

Drevo, spregovori z mano!
Dovolj mi je prevračanja smeti
razmišljanja o svoji biti.
Dovolj mi je vlačenja verig
jutranji premik, ob svitu...

Dovolj mi je, čakam na meglico,
brez krvi.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)