Od Onyliai
|
zakaj so moje sanje slabše od resničnosti vedno več nas umira na kavljih, ki visijo iz neba draga moja, ki me imaš nabodenega na vilici zakaj mi režeš vrat tako počasi? težke rdeče kaplje negotove prihodnosti
padajo na moja stopala norosti in mi razžirajo prozorno kožo in še kosti zakaj mi trgaš meso tako počasi... kadar se skušam dotakniti tvojega zrkla, mi ga ti vedno prej izsesaš, da oslepim in ne vidim tvoje zlobe, vraščene v novo ljubezen kadar hočem popiti tvoje stopljene ustnice, jih ti vedno prej zamrzneš, da jih moram potem na silo razbijati. Zbudila se bova v nove sanje, oblečena eden v drugega. In ko se bova sramežljivo slekla, naju bo zazeblo in takoj se bova spet oblekla. Vem, če bi bil ves čas nag, bi umrl. Pa ni, čas še ni umrl, očitno ima dovolj oblačil in tistih, ki verjamejo vanj. Njegovi suženjski črvi nam ves čas kradejo, košček za koščkom, dokler ne ostanemo sami, popolnoma goli. Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev) |