| Napisal/a Tjama, v torek, 28. avg. 12 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Ucasih se pocutim kot brezno brez dna,kot zadnji dih umirajocega. Kot ptica katera zgubila je krila. Rada bi zaspala in se nikoli vec zbudila. Bolecina me rusi kot plaz melanholije,obcutek da razpadam,da srce mi vec ne bije. Ko zavrtela bi cas in te nebi spoznala,kot majhen otrok se.naprej bi se igrala. Te ljubezni ne bi bila delezna a vseeno bi bila svetu hvalezna.
Jok mi vec ne pomaga,telo se ze krci,dusa mi omaga. Vse kar sm imela je bilo tisto kar sm si zelela,a ucasih je samo ena lahko napaka in nikoli vec nebom enaka. Besede ljubiti ne poznam vec,tonem v pogubo vse je zdaj odvec. Dal si mi vedit,da vredno je ziveti a zdaj sem nesrecna in zelim si umreti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
