Napisal/a MIP, v torek, 25. dec. 12 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Črna, siva, modra ali bo rdeča? Je na mojem kolu vendarle sreča? Ko ga zavrtim se zmeraj ustavi, vedno in znova na enaki barvi.
Pomaknem se vrsto naprej, da sem bližje, spustim jeklene vrvi srca k tebi nižje, namerno preslišim čustveno opozorilo, ponudim ti svoje zarjavelo krmilo...
Odpri jadro in me ponesi tja, kjer še nisem bila.
Pokaži mi, da štetju zvezd ni konca in kje je stičišče obale in sonca. Nariši mi novo pot na pesku, po kateri bom hodila s tabo v nasmešku. Zaceli rane, očisti me soli, izbriši mi njegove sledi...
Odprem oči in še vedno sem tu kot prej, stopam v nov dan preko polomljenih vej. Žal mi je, ne znaš risati, ne krmariti. Zato pa smem sanjariti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|