| Napisal/a bladerunner, v nedelja, 30. dec. 12 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Prsti drsijo prek kože papirja.
Mehkoba oblike skrivnostno vznemirja.
Kot da so vklesane besede opojne
v večnost. Ležijo, smehljajo se, voljne,
da ljubiš se z njimi. Telo daš jim, dušo.
Natočiš si kupo iz verzov, da sušo,
ki grlo razpara kot noži puščave
za hip potešiš. Le za hip. Kakor sanje.
Pogled skozi okno. Pod luno žarijo,
na tisoče dviga se lučk, ki hitijo
na krilih želja, na vetrovih večera
se dvigajo. Plešejo. Čista tišina.
Lampijončke papirne veter nosi, dviguje,
morje raste in pada. Na valovih pa lučke
kot lotos razpirajo svoja telesa.
Dovolj je objem. In v objemu nebesa.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
