Napisal/a jazelake, v torek, 05. feb. 13 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Sedim zlomljen, premišljujem.
Kaj storiti, kako se odločiti?
Vse imam se pred seboj,
jaz pa razmišljam o smrti,
pogubi in žalosti.
Ko se porodi mi taka misel,
poslušam, razmišljam.
Ko se pomirim, kot prerojen,
stopim iz sobe.
Ampak to je zgolj iluzija.
A prav zaradi te iluzije,
skrbi zbledijo. Pa čeprav
samo za minuto ali dve,
sem pomirjen, sproščen,
poduhovljen, brezskrben.
Po tej minuti brezskrbja,
nastopi tegoba, tegoba ki
se ji ne morem upreti.
Ta tegoba, ki ne izhaja iz
skrbi šole ali dela,
ta tegoba je v mojem srcu.
Saj vem da sem še mlad ter
da me moja ljubezen, prava
ljubezen, še čaka.
Meni pa se zdi da se moj čas
na tej Zemlji ki ji pravimo dom,
počasi izteka. Vse stvari, ki jih
ne naredim, pa si želim da bi jih,
se počasi, elegantno, ohranjajo nekje
v mojem srcu, nekje kjer boli.
Res da te tegobe ne kažem navzven in
da se zdim čisto vredu sin, učenec,
fant. Vse to je le iluzija, iluzija
ki navzven deluje brezhibno, poetično.
Ta iluzija, iluzija sreče, veselja,
radosti a žal brez ljubezni.
Ljubezni kot sem jo nekoč poznal,
ampak pozabil, izgubil, zapravil.
Tej prelepi prvi ljubezni, ki se
je že davno izgubila v tej iluziji.
Iluziji sreče, veselja, radosti a
žal brez ljubezni. V tej iluziji,
kjer ni ljubezni, sem izgubljen.
Vse kar je ta iluzija je samo iluzija.
Oblak pretekosti, ki počasi bledi in bledi.
Ta oblak, spominov, ljubezni, lepote.
Ta oblak ki se zginja in zginja z iluzijo.
To iluzijo sreče, veselja, radosti a žal
brez ljubezni. Čeprav ta iluzija ni oblak,
oblak ljubezni kot sem ga nekoč poznal,
je še vedno iluzija kateri rečem življenje.
Življenje ki pravzaprav ni življenje ampak iluzija.
Iluzija sreče, veselja, radosti a brez ljubezni!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|