Napisal/a ragemanrasta, v torek, 08. mar. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Gore, ki mi zastirajo pogled so umirile mojo željo po napredovanju.
Na drugi srani me čakajo z verigami okoli pušk, ki rjavijo.

Zdaj sem varen pred kriki umirajočih,
pred kriki tistih, ki se rodijo mrtvi.
Zapornice, puške, rdeče utripajoče luči oblikujejo prihod novega dne.

Vse je usmerjeno v zapuščeno dolino,
tja, kjer smrt živi še naprej.
Tja, kjer se usta lačnih polnijo z jezo,
tja, kjer podmrznjena telesa segrevajo peklenski ognji,
tja, kjer se družine smejijo pod izginjajočim nebom.

Pišem zgodbo o ljudeh katerih šole so mrtvašnice,
o ljudeh katerih dom je izsušena zemlja,
o ljudeh, ki so občutili nož v hrbtu in živijo v modernih pravljicah.

Pravljice se končajo na konici našega razuma,
ne slišimo krikov tistih, ki so ostali za sivimi zidovi vladarjeve umazane preteklosti.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a tomm, v 04-01-2008 16:24, 1. Strmenje v prihodnost Veliko trpljenja je človeštvo pripravljeno prizdejati sobratom za delež tistega, ki jim nikoli ni pripadal in ne zavedajo se, da so svoji duši s tem za dolga stoletja omogočili še hujše življenje prav v globini te zemlje zavedajoč se šele takrat svojega lastnega pekla. Vesolje ne pozna milosti za tiste, ki se gredo boga na tej zemlji, ki je odskočna deska v nebesa ali v pekel. Vsak ima svobodno voljo svojega življenja.