|
Od akiimy
|
|
Objel si me kot veter,
mi razmršil lase
in tvoj mraz je bil na moji topli koži tako prijeten.
Dvignil si me nad travnike
in takrat sva v vonju tisočerih vrtnic
zaplesala proti soncu.
Iz najnižjega puhastega oblaka
sva se z drobcenimi koraki valčka
prebila do tistega, ki ni bil več viden,
ker so sončevi žarki prepojili njegovo belost…
Tam si me obsul z milijoni drobnih poljubov…
… in čas za naju ni več tekel…
Dokler naju ni zdramila noč
in naju na ognjeni zvezdi
poslala nazaj na tla. Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev) |
