Od akiimy
|
Objel si me kot veter, mi razmršil lase in tvoj mraz je bil na moji topli koži tako prijeten. Dvignil si me nad travnike in takrat sva v vonju tisočerih vrtnic zaplesala proti soncu.
Iz najnižjega puhastega oblaka sva se z drobcenimi koraki valčka prebila do tistega, ki ni bil več viden, ker so sončevi žarki prepojili njegovo belost… Tam si me obsul z milijoni drobnih poljubov… … in čas za naju ni več tekel… Dokler naju ni zdramila noč in naju na ognjeni zvezdi poslala nazaj na tla. Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev) |