Postavim se na dež,
naj spere voda moje hrepenenje,
naj ponese ga v daljave,
naj posrka prst ga vase,
da na mestu kjer stojim,
kisli mah zemljo prerase....

Postavim se na veter,
da odnese moje upanje,
da kot prah razblini se v višave,
da oblačje ga pritegne nase,
iztrgajo iz prsi mi,
upanja, težo te melase...

Postavim v sredo se gradbišča,
da preglasi se glas srca,
da  čujem ne njegovih krikov,
da bitje, kot v komi,
da nikoli več mi ni čutiti,
kako utaplja v ljubezni se aromi....

Postavim se na sonce,
da kožo mi zažge,
da z nje izgine zadnje mi čutilo,
ki se še spomni nežnosti dotikov,
nikoli več nočem je na sebi,
naj bo mrtva, kot les je jerebikov.

Z zelenim mahom prekrita,
pobegnila pred realnostjo sem časa,
praznina v meni je čakanja sita,
saj duša je sedaj TABULA RASA....

Komentiraj pesem na forumu.
(11 komentarjev)

---