Postavim se na dež, naj spere voda moje hrepenenje, naj ponese ga v daljave, naj posrka prst ga vase, da na mestu kjer stojim, kisli mah zemljo prerase....
Postavim se na veter, da odnese moje upanje, da kot prah razblini se v višave, da oblačje ga pritegne nase, iztrgajo iz prsi mi, upanja, težo te melase...
Postavim v sredo se gradbišča, da preglasi se glas srca, da čujem ne njegovih krikov, da bitje, kot v komi, da nikoli več mi ni čutiti, kako utaplja v ljubezni se aromi....
Postavim se na sonce, da kožo mi zažge, da z nje izgine zadnje mi čutilo, ki se še spomni nežnosti dotikov, nikoli več nočem je na sebi, naj bo mrtva, kot les je jerebikov.
Z zelenim mahom prekrita, pobegnila pred realnostjo sem časa, praznina v meni je čakanja sita, saj duša je sedaj TABULA RASA....
Komentiraj pesem na forumu. (11 komentarjev) |