Razširi roke, odpre dlani Nagne se in dol pogleda Občutek bolečine se krepi To je to – tega se vedno bolj zaveda...
Stopi korak nazaj. Odločila se je. Ve da je tam ne čaka raj, a tudi pekel ne.
Prepad se strmo spučša v globino Še zadnjič vdihne... Na dnu bi človek videl le sivino. Naj me kdo ustavi! izdihne...
Iščejo, se sprašujejo On je sam, noče misliti na to Pogrešajo jo in druge zaslišujejo A srce mu pravi, da je nazaj nikoli več ne bo.
Na dnu prepada reka njo naplavi... Bled, hladen obraz še zmeraj lep Kako lahko nekdo tako mlado življenje zapravi? Trpi še bolj, on, ki krivi se, da bil je slep.
Starši, družina zlomljena... Veliko ljudi se pride poslovit V cvetoči pomladi njena truga je obkoljena. On, na dlani ga drži, še v svilo zavit.
Poprimejo za lopate in odvržejo zemljo V grob se usuje cvetje bližnjega drevesa On s svilo vred, spusti prstan v temo... Le duhovnik verjame, da je bila popeljana v nebesa...
S solzami v očeh išče po njenih stvareh... Išče karkoli... in najde pisma, tesnobno jih odpre. Upa, da tu morda kaj piše o njenih smrtnih poteh Razlogi zakaj... bere naglas... glas mu zamre.
Utrip se pospeši, pismo iz rok spusti Ve da na tem svetu brez nje ne more več živet. Steče k prepadu, vdihne in utrip se mu umiri. Skoči. Sem je prišel umret.
Okno je odprto, veter pismo odnese... Češnja že tretjič cveti, s cvetjem obsuje nagrobnika dva. K deblu vrtinčast zrak pismo prinese Zvija ga in mečka, kot da se z njim le igra...
Komentiraj pesem na forumu. (7 komentarjev) |