Sedis na stolu,z obrazom obrnjen proti meni, v soju zatemnjene si luci.Proti meni tvoja pesem zdaj doni.V oceh je upanje in radost,da spoznala bi tvoje darilo -zapisano v pesmi,rojeno v srcu je za zmeraj.
Strah upognil je tvoje pokoncno telo, glava povesena-skoraj na prsa prislonjena, okoli tebe v trenutku zid. Kot otrpla sta bila,oci so nemo zrle, nevidno se zaprle,obraz si s toplimi dlanmi zastrle. Zdruzila tiho sta si misli,pogrnila z melodijo si ležisce, z besedami blazino za glavo. V zraku plavale so barve,kot najlepsa mavrica-skozi njuni avri se pretakale, mimo senc korakale. Luci ponovno se prizgo-ves car ostane z njo, le tiho, kot spoznanje je bilo. Se nekaj se trenutkov oba omamljena, od srece sta igrala z masko cez obraz, potem pa brez besed ona je vstala in mu vedeti ni dala,da ponovno njega je spoznala... Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|