|
V naročju mojem si sladko zaspala,
predala si se sanjam tisti kratek čas,
ki bil odmerjen za duet je po duetu.
Čas je, v resničnost te moram priklicati
a srce boli, ne veš, kako si lepa speča.
Vsak tvoj atom z očmi vpijam vase,
kot da preslikati želim si ga v možgane.
Pobožam nežno tvoje lepe, kratke lase
izvijem počasi se iz toplega objema,
in igro ustnam prepustim, ki všečna bo obema.. Dotaknejo se čela, spustijo na oči se,
mečici ušes jim zadišita in mimo nosa
omočijo ti lička in preden pridejo do brade
na ustnicah že vpijajo okus naslade.
Potujejo po vratu, dojkah in čez bradavički
do popka, lepšega kot vode je izvir v oazi,
se mimo travne ruše odpravijo še dalje,
jih vodi pot prek beder do kolena,
čez meča in narti se do peta spustijo,
kjer počinijo na nožnih prstih in podplatu . Za pot nazaj izberejo mehkobo kraja,
ki se poraja znotraj tvojih toplih stegen
in na travniku, bogato prepojenem z roso
najdejo sorodnice enakega imena,
se z njimi poigrajo, pozdravijo še brata in preko plota ter mimo hiške za golobčke,
skozi sotesko, ki ločuje dva velika hriba
prispejo v ravnico, ki vse do zatilja sega…
In, ko pot želijo ponoviti, na ustnah tvojih
srk jih zaustavi, pritegne nase, jim ne da svobode, saj očke tvoje so se že odprle in se zastrmele vame
v začudenju, ali še sanjaš ali sem jaz vzrok omame.?
Roki tvoji objem sta ponovili, še omotična si občutila
kako nežno te iz sanj je resničnost prebudila –
a za ustnic pot izveš, če pesmico boš to prebrala,
ker v naročju mojem si sladko zaspala…. Prosim, ne ocenjujte je več, komentar je pa zaželjen!
Avtor Komentiraj pesem na forumu.
(13 komentarjev) |
