V kleti turobni si ob oknu za mrežo vabim lunin žarek na obraz sestrašen skoz lino zapora, kjer bil je sovražen in zvesti pes gospodarja dan na prežo.
Noči bedne vsakič žalobno prečujem, v kotu sama čepim bulječa v strop svetan, ki je z brenčečimi komarji oblegan, kadar iz ran jim kri za obed nasujem. Ne prepoznam si več v ogledalu očes od solz postekljenih, nekoč oboževanih in od mnogih snubcev v blagem snu iskanih; zdaj po njih se pase le nadležen mrčes. Slika lišpana sem v tej kletki prekléti, ker zdaj le moderna sem sužnja, perica, zvečer fukmašina, čez dan kuharíca, ko vem, da nikdar si ne izpnem vajéti. Me nekoč hote je ujel služni angel, ki bil lep je kot princ in sladka beseda lažnih ust mi na srce naivno seda, a božanstvom krivim je le dober apel. Zato, prepozna sva, ljubi moj. Nikdar več ne bova srečno skup objeta zaspala, se zjutraj ljubila, da lažje bi vstala, igrala se s senco iz veselejših sveč. Komentiraj pesem na forumu. (9 komentarjev) |