Nimajo življenja, pravijo. V svojem nadomestku nog sedijo, za uspehom se slepo ne podijo, nikoli morda ne spregovorijo, le po ljubečem objemu hlepijo. Nimajo življenja, pravijo.
Ja, res je, roka zvesta jim mora pomagati, skrbeti zanje, morda obče sprejeto pohlepno življenje za to žrtvovati. Potrebujejo nekoga, v celoti, ne na pol. In takrat, ko začutijo ljubezen, ko spoznajo, da nekdo jih ima rad, ko začutijo, da trenutek vreden je nasmeha, takrat, takrat več kot vredni so življenja. Vidiš jih, kako brezpogojno se nasmehnejo, kako sproščena sreča vije iz njih, takrat ne moreš kaj, kot da jih objameš, in vase skriješ solzo, ki zalesketa se ti v očeh. Tako malo potrebujejo za tisti nasmeh, ki prižge luč v še tako temni duši. Tako malo potrebujejo za srečo, da moral bi se vsak vprašati, kje vzrok je za našo nesrečo. Pa pravijo, da nimajo življenja. Potem ne razumem, kako ga lahko toliko podarijo... Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev)
|