Vozim se v avtu.
Dežne kapljice nežno
polzijo po steklu.
Slišim odtise gum na
mokri cesti.
Vozim počasi.
Prepuščam se mislim.

Kapljice dežja se preslikajo
na moje oči. Razmnožijo se.
In počasi se izlijejo.
Podoživljam tiste stare stvari.
Kot tedaj. Isto čutim.
Le da sedaj jočem.

Počutim se kot deževen dan,
ki poln prepolnih oblakov
že dalj časa čaka na praznitev.
Kot da bi pozabil na vse tiste kaplje,
ki nestrpno čakajo, da po suši
zalijejo travnike in napolnijo reke.

Vse tisto privre na moje površje. Iz globin.
Saj vem, tako je bilo najbolje.
A ne morem si kaj, kot da mislim
na tiste burne in rdeče dneve.
Na tiste nepozabne trenutke,
ki od sreče so risali solze na tvojih prsih.

Ne vem, ne vem kako bi bilo,
če ne bi sponala, da človek
lahko komaj preživlja zaradi čustev,
da resnično trpi bolečine od sreče.
Da ne more počakati niti minute.
Da za vedno želi si tistega objema.

Ne vem. Čeprav je verjetno tako prav,
ne bom nikoli pozabila vsega tistega.
Tudi ti ne bi smel. Preveč je bilo vsega.
Prepričana sem, da bom celo življenje
razmišljala o tem in se spominjala.
Spraševala. Bila srečna, ker vse to sem spoznala.

Mislim, da sva imela srečo.
Čeprav je mogoče nisva zdržala.
Mogoče sem ravno zaradi tega zbežala.
Nazaj v tiste čase bi tekla.
A sedaj sem tu. V avtomobilu.
In kaplje dežja se mi zlivajo po licu.

Rada bi se odrekla vsem tem mislim.
A vem, da stežka se jih bom rešila.
Tolikokrat že nanje sem pozabila.
A vedno znova podoživljam jih.
Zato sprijaznila se bom in jih posvojila.
Celo življenje bom to zgodbo z menoj nosila.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) 

---