Od Amadeus
|
Tako pokončno in ponosno je tam stala, sedaj pod nebom vase se vsa seseda. Nekoč v njej bìlo je življenje, danes živa je na njej le stara trta, ki rodi tako grenak in trpek sad.
Nekoč se je smejala, velikokrat jokala, sedaj le tam stoji in na dokončen konec čaka. Kar še ostalo je od nje, postaja le odpad. Spominja se še tistih dni, ko grela je življenje, zatočišče bila je mnogim, marsikdo jo imel je rad. Tik pred tem je, da dokončno se sesuje, pozabljena bo, kot mnogo drugih... Pač le kamenje. Na njej verjetno novo življenje bo nastalo. Spet bo slišati otroški krik, ki bìl iz nje spet bo življenje.
Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|