Sivo okno, čas nad mano ždi. Tiha solza za prejšnjo spolzi. V mojem srcu pa je hlad, kje je kdo, ki me imel bo rad?
Sem res tako neumna, da ne vidim kam svet drvi? In ne vidim obrazov, ki smejejo se mi, ker imam tančico čez oči?
Kako težko je biti danes endemit... Ker te zato vsi zaničujejo, Od tebe preveč pričakujejo, in zato ne moreč nič drugega naredit, kot se okolici prilagodit! Spremenit se v okolici prijazen osebek, enak drugim, enak kot je enak istega kalibra metek!
In pride cela zadeva celo tako daleč, da te najboljši prijatelj gleda postran, in da s tabo se druži ga je sram...
Vidiš, taka je ta reč.
Že tako je samozavest na nuli, potem te pa še vsi zaničujejo, ker se ne podrediš tej nuji, da postaneš tak, kot te oblikujejo.
Vem, da sem po svoje neprebavljiva. In da nisem nobena diva. Vse kar želim je, da me ljudje vzamejo tako kot sem, z napakami in dobrimi stranmi, v katerokoli smer pač že grem.
Ne govorim kot me učijo, ne smejem se kot želijo, ne hodim kot je priporočljivo, a sem kar sem in to je zadovoljivo! Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |