Napisal/a Maja Živanovič, v ponedeljek, 04. apr. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

 1. Katarza
 2. Ti
 3. Neizrečeno
 4. Konec
 5. Upor
 6. Kaos
 7. Vendetta
 8. B.
 9. Razodetje
10. Jutro
11. Pogum
12. Razglas
13. Budnica
14. Kamen
15. Kri in solze
16. Kronika
17. Reka
18. Vstajenje
19. Sodba
20. Obup
21. Preboj
22. Umor
23. Tema
24. Čistka

Katarza

Ko čas se ustavi in ne teče več kri,
ko tema ubije še zadnje luči,
ko krik se za vedno v tišini izgubi,
stojiva edino še jaz in ti,
v svetu brez solz in brez ljudi,
brez krivde, oprani vseh bolečin.

Ti

Nemo, v tišini zrem v temo,
štejem korake, ki v njej zginjajo...
S kakšno lahkoto me ubiješ in greš,
pustiš, da se utapljam... Kaj res ne veš,
da nimam rešitve, da nimam moči,
iskati le to, kar želiš slišati?
Ne veš, da boli me, kar tebe boli,
da jokam s teboj in s teboj krvavim?
Kaj mi ostane, ko ni več luči,
ko v samoti ležim odprtih oči
in v glavi odmeva le: "KJE SI TI?!"

Neizrečeno

Ne puščaj me same v teh temnih nočeh,
ne dovoli, da z ustnic mi izgine nasmeh,
ne obračaj se stran, ne odvračaj oči,
ne zapiraj mi vrat, ne ugašaj luči,
nočem ostati sama s strahovi,
z vsem, kar nekoč sva hoteli izreči,
a je ostalo za vedno izgubljeno
v tišini med nama, neizrečeno.

Konec

Kaj vidiš, ko pogledaš v hladne me oči?
Luč, ki je sijala prej iz njih, a je več ni?
V poplavi bolečine ugasnil moj je plamen,
v množici zveni le moj korak osamljen,
v vetru izgublja se moj glas,
s sebe brišem svoj obraz,
izginjam brez slovesa
v ostankih mrtvega telesa.

Upor

Odmevi pogledov in v njih bolečina,
na dlani odsev vsega, kar umira
v tej zlomljeni duši, ki v senci luči
joče brez solz in neslišno kriči;
moja usoda je moja samó
in le moja bo smrt, ko ugasne telo!

Kaos

Moj zvesti spremljevalec,
ta predani oboževalec,
moj malik, moje božanstvo,
moj namen, moje poslanstvo,
moja moč, moja pravica,
svoboda in resnica;
v hladnem potu prebujena,
široko odprtih zdaj oči,
svojih zmot osvobojena
brišem Kaosa sledi.

Vendetta

Počasi, a vztrajno mi lomiš telo,
a duha mi upornega zlomil ne bo
nihče, saj nihče ni vreden tegá,
da človek pod ceno ponos svoj proda.

Nikomur ne dam, da oklep mi razpre,
nihče ne bo vedel, ne videl me vse,
ne misli, da zate so moje solzé,
ne véruj, da zmoreš mi streti srce.

Kar vztrajaj v svojem namenu, ti pravim,
a vedi, da tega nikdar ne pozabim,
z mojega platna podoba ne izgine,
slej ali prej lastni nož ti zarine
se v mehko, ranljivo, lažnivo meso,
moj duh, moja zmaga, tvoje mrtvo telo.

B.

Na robu vsegá, kar je sveto v tem svetu,
glasovi preteklosti izgubljeni v vetru,
grozljivi občutek iluzije svobode,
gnijoče spoznanje lastne zablode,
nesmisel hotenja v izogib bolečini,
beg pred seboj in boleči spomini,
izkrivljen odsev v ogledalu laži,
neskončno brezno na koncu poti;
naivna nezmožnost držati v rokah
neustavljivo, želja in strah
pred lastno pogubo, nerazložljivo
upanje na večno nedosegljivo;
da najdem v sebi,
kar iščeš v meni
in v soju ledenih sveč na oltar
narišem poslednji poljub ti v dar,
izbrišem svoje sledove s telesa
in dokončno odidem brez slovesa.
Nekaj v tebi umira, to vem,
a raje te ubijem hitro in grem,
kot da pustim, da počasi izteka
okužena kri ljubljenega človeka.

Razodetje

V trdnem objemu lenobne vdaje
v navidezno nespremenljivo usodo,
ležim v naročju obupa in grobo
zatiram sleherno možnost vstaje.

V pereči tišini požiram besede,
požigam mostove, ki vodijo iz mene,
izganjam svetlobo, oklepam se teme,
zaklepam v ujetništvo lastne se bede.

Raztrgana od boja, ki ne da mi živeti,
med mojim ponosom in željo verjeti,
spoznati brezmejnost, ki zmore odvzeti

vse bolečine tej duši prekleti.
Je mar res potrebno pasti do dna,
da človek zmore priznati Boga?

Jutro

Priprtih oči in drhtečih dlani,
v satenastem morju minule noči,
navdihnjena s slutnjo tvoje bližine,
z barvami sna zapisujem spomine,
sledim melodiji tvojih izdihov,
iščem zavetje tvojih dotikov,
s prvim poljubom izpovem brez besed,
da z jutrom ob tebi prične se moj svet.

Pogum

Krhka, kot je krhka drobna snežinka,
ki v zimskem polmraku
pada in se vrtinči v zraku,
vse do trenutka usodnega stika
z zemljo, ki lepoto v trenutku umori,
da zlomljena izgine brez sledi.

Trdna kot je trdna najtrdnejša čer,
ki v poletnem viharju
v razburkanem morju,
čaka v tišini, da pade večer,
jo skrije pred vsemi, da spet bo lahko
vabila nesrečneže v svojo temó.

Če moram izbrati vlogo v tem boju,
naj bom kot snežinka v svoji samoti,
naj zlomi me veter, ki mi brije naproti,
naj vse me ogroža v mojem obstoju.

A ko boš ob meni, bom trdna kot ti,
prerasla bom strah, ki me hromi,
ponosno in trdno in brez skrbi,
odrešena krhkosti prejšnjih dni.

Razglas

Bogata nagrada tistemu, ki
lahko mi pove, kdo sem in kaj mi
pomenita strast in ljubezen, ki ve
kaj iščem v svetu; naj kdo mi pove
kam pelje me cesta in kdo vodi me,
kje in kako bo končalo se vse.

Bogata nagrada tistemu, ki
razkriti bo znal tudi tiste stvari,
ki ostanejo, ko se razgali srce,
da človek vzljubi vse tisto, kar je
njegova resnična narava in ko
postane sam sebi najdražje blagó.

Budnica

Zbudi se vendar, mar misliš prespati
vse svoje življenje? Mar misliš postati
kamnit spomenik vsemu, kar lahko bi
postala, če bi le hotela odpreti
oči in iztegniti roke k sreči,
sprevideti, da res ni vredno zavreči
vsega, kar ti dano bilo je takrat,
ko prvič se pljuč ti dotaknil je zrak;
odpri se in znova vdihni veselje,
živi sanje, namesto da sanjaš življenje.

Kamen

Kaj mi ostane, ko enkrat spoznam,
da moje besede vse so zaman?
Pošiljam jih k tebi kot sle mojih misli,
a vedno se vračajo z zaprtimi pismi,
z isto oznako v povdarjenem tisku,
NI MOŽNO DOSTAVITI NASLOVNIKU.

Kaj mi ostane, ko enkrat zaslutim,
da sploh ti ni mar, kako se počutim?
Razpeta med čustvi in željo ustreči
vsem, brez da bi odrekla se sreči,
ki vem, da me čaka ob vajini strani,
z vestjo, da lahko moja sreča te rani.

Kaj mi ostane, ko se enkrat zavem,
da sploh ni pošteno to, da ne smem
živeti tako kot srce si želi,
ker ob mojem veselju nekdo drug trpi;
ko moja ljubezen postane kot kamen,
ki veže mi dušo dokler ne potonem.

Kri in solze

Pusti, naj teče in s sabo odnese
vse moje skrbi in vse, kar me boli,
naj teče in naj se ustavi šele,
ko spere sledi bolečine vse,
naj teče in s sabo odnese trpljenje,
naj teče, dokler ne odteče življenje,
naj teče in naj zaznamuje za vedno
vse njih, ki jih moje življenje ni vredno.

Pustite jih teči, pustite jim vzeti
vse vaše skrbi in vse, kar vas boli,
naj tečejo in naj se ustavijo, ko
njih sled bolečine izbrisana bo,
naj tečejo, sperejo vaše trpljenje,
naj spet vam povrnejo vero v življenje,
naj tečejo in končno odrešijo vse,
ki kdaj jih ljubilo je moje srce.

Kronika

Kronika časa od rojstva do dne,
ko nehaš pisati in se končno ozreš
čez ramo, objameš s pogledom nebo
in vidiš za sabo vse, kar je bilo,
kar loči od vseh te ostalih ljudi,
to tvoje življenje, te tvoje sledi,
ki puščajo lastni koraki jih v tebi,
rane, ki v času zadajaš jih sebi;
kronika časa od rojstva do dne,
ko nehaš pisati in strgaš iz nje
svoje življenje stran za stranjo
in konec prepišeš s svojo krvjo.

Reka

Po mirni gladini kože potuje
po mojem telesu kot ladja čez morje,
pušča za sabo toploto sledi,
bolečo izkušnjo, ki dušo miri,
z ostrino izganja boleče strasti,
ki spira jih z mene ta reka krvi.

Vstajenje

Zdaj je čas milosti, čas odrešenja,
čas, ko vstajajo od smrti življenja,
čas, ko vstajajo sanje iz pepela,
čas, ki prinaša obljubo, da smela
bom znova odpreti oči in živeti,
prerasti okvire, v katere ujeti
so vsi moji upi; to kletko laži,
ki veže mi dušo in lomi vezi,
ki so kot mostovi čez reko solza,
ki vodijo dušo vse do neba,
ki vodijo moje srce iz trpljenja
v čas nove milosti, čas odrešenja.

Sodba

Naj tisti, ki je res brez greha, vrže prvi kamen,
naj tisti, ki pozna resnico, sodi vsem ostalim;
naj tisti, ki resnično ve,
kaj je po Bogu in kaj ne,
vstane izmed nas, ki smo
samo ljudje in prav zato
ne hodimo po vodi,
temveč padamo v zmoti,
izgubljamo smeri in spet
se vračamo na staro sled.

Naj on, ki je brez greha, vrže prvi kamen vame,
naj tisti, ki pozna resnico, sodi vse ostale;
naj tisti, ki zatrdno ve,
da v zmoti moje je srce,
z udarcem zlomi spone vse,
na silo mi srce odpre,
naj spere z duše vse sledi
pregrešnih misli in strasti,
naj on, ki ve vse te stvari,
kaznuje me do večnosti.

Obup

Zvezanih rok se nemočno oziram
k tebi iz ječe, v katero zapiraš
me vsakič, ko znova nadeneš oklep
in s svojimi mislimi izgineš v njem.

Zvezanih rok in robu obupa,
pahnjena na skrajno mejo razuma,
preplavljena z lastnimi dvomi, strahovi,
da nikdar ne boš mi razkrila skrivnosti,

ki vodijo stran te od mene, gradijo
zidove med nama, zavite v tišino,
ki zidajo ječe in vanje love
to večno nemoč, ki duši mi srce.

Preboj

V ogledalu odsevi nevihtnih oblakov,
temne sledi izgubljenih korakov,
grozeči odmevi krikov nabe,
besneči pogledi očeta Boga.

Obdana z vsem, česar nisem dosegla,
ovita v vse, česar nisem izrekla,
rušim zidove, ki sem jih zgradila,
da svojo sramoto pred svetom bi skrila.

Viharje preteklosti puščam za sabo,
usmerjam pogled prek zrcala v daljavo,
z gotovostjo trgam si spone z duha
in v miru odpiram si vrata sveta.

Umor

Ubij me že! Ubij me in končajva ta boj,
predolgo že traja, končajva nocoj,
vzemi mi vse, kar še nisi mi vzela,
ne pusti ničesar mi, razen pepela...

Ubij me že! Izpolni še zadnjo mi željo,
potem lahko greš in odideš za vedno.
Ubij me že! Ubij me! Zdaj sem brez strahu,
le z željo po koncu in vstaji iz prahu.

Tema

V imenu ljubezni zaprta v vakuum,
izstradana v temi hlastam za zrakom,
nešteto krvavih korakov nevrednih,
nešteto naivnih zablod duš nevednih,
le bežno se spomnim obljube luči;
so res vse obljube na svetu laži?!

Po bitkah za naju na koncu poti,
še vedno sem sama, še vedno v temi,
prispela sem tja, kamor sem si želela,
a nekje po poti je želja zbledela,
z vsakim korakom je daljši predor
in z vsako besedo je večji razdor,
vse bližje sem cilju, a luč kar beži,
tako blizu tebi, pa vendar te ni.

Trudim se, da nebi več te čutila,
želim si živeti, pa vem, da pustila
bi ti, da mi vzameš prav vse, kar imam,
vseh se obranim, le tebe ne znam,
nihče me ne zlomi, le ti me lahko,
le ti me za vedno zavijaš v temó.

Čistka

Trgam in lomim se stran od vseh,
preklinjam kar veže me še na ta svet,
s hrbtom obrnjenim proti ljudem
stisnjena v kot, sama proti vsem,
iz besa in gneva znova rojena,
v želji po krvi blagoslovljena,
zapisana kaosu, v njem posvečena,
iztrgana luči, temi izročena,
z ognjem in mečem v boj nad zveri,
ponižne, prikrite pod krinko laži;
danes povabim jih vse v gosté,
postrežem z resnico - kdor upa, naj jé,
ostalim potrgam obraze lažnive,
za vedno pobrišem nasmehe varljive.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)