Sredi brezbrižnosti ognjišča,
ki um mi sili na norost,
brez strehe, varnosti mi zatočišča,
predana golim rokam sem obupa,
ki me vklešča in hladi mi kri,
ni moč braniti mi vsakdanjosti se strupa.

Občutjivosti dotiki prazni,
pogledi hladni, da dušo mi mrazi,
vse sovraštva so nam kazni,
a zame postal je zrak pregost,
ne zmorem več prenašati bremena,
svet včasih bil je moj preprost.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---