Siva megla leži na tleh, dežne kaplje leno škrebljajo, od nekje se sliši otroški smeh, ali je vse to le igrano?
Je kulisa v igri, so vsi ljudje brezčutni igralci, pod masko prežeči so tigri, ali pa prestrašeni zajci? Se še kdo danes pristno smeji, od radosti dobi solze v oči, še kdo sploh čuti zares, se vsi le držimo zaves? Je to danes le filmski trak, že tisočkrat premlete besede, naj jih odnese daleč zdaj vrag, končno odnese en kanček te zmede! Si je težko pogledati v obraz, si reči, to sem pa jaz? Živeti za druge, izguba časa? Smeh, nepotrebna grimasa? Rada bi poznala scenarij te igre, bila njen režiser in gledalec, delila ljudem rožnate poglede, bila lepot te igre občudovalec! Siva megla leži na tleh. Dežne kaplje se nemo igrajo. Kaj ljudje ne čutijo uteh, ali le-te nič več ne veljajo?
Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |