Tik pred tem sem,
da zabijem si žebelj v glavo,
dovolj močno,
da zdržal bo moj težak portret,
ki z lastno materijo tako
dolgo sem ga ustvarjala.
Po moji nekoč lastni podobi.

Gledam ga. Leži pred menoj.
Daleč je od zasnove.
Daleč je moje obličje od portreta.
Nosila ga bom na žeblju zabitem v moje čelo,
da v podobi zrcala se prikazala bom jaz.

Oči bodo zakrite.
Ne bom se videla.
Vendar tam bom jaz.
Zagotovo.

Tisto kar sem zapustila.
Tisto kar vandalizmu uničiti sem pustila.

Čeprav iz čela krvavela bom,
vsaj vedela bom kdo sem.
In vedela bom, da žebelj
bo dišal po moji krvi.
Naj priča, da sem živa.
Da živim. Jaz.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev) 

---