Tako zelo ljubila sem tvoje lase, nežne kodre, polne topline, veter v njih ovijajoče igral se je, v njih je bil vonj tvoje bližine...
Tako zelo pogrešam tvoj nasmeh, ki razgnal mi je vse oblake, tvoj iskrivi, vedri pogled, vse tvoje drobne napake... Tvoj obraz bil je vedno vesel, kot da v dlani bi cel svet imel. Tvoje dlani, nežne in mamljive, nežno opletajoče, vedno žive... Oh, tvoje ustice, kot nežni veter, ki se te dotakne nežno, in spet gre, kot da bi se svet ujel v eter, samo najin, ki samo za naju se odpre... Kako čudovito je bilo nekoč čutiti, tvojo omamno kožo, drhteti, tvoje ustnice goreče na mojih goreti, tako lepo je bilo s tabo živeti... Se spomniš na vse utrinke, ki švigali so mimo najinih oči, in najine dolge ovinke, na vse najine skrite noči? Občutek je bil vedno božanski, čutiti popolno varnost, vedno čuten in poln topline objem, čutiti, da te imam. Vedno vedno bom čutila tvojo omamno kožo, mehko dišečo, in tvoj modri pogled, vedno bom hranila tisto rdečo rožo, z mano hodila bo po poti mi let... V meni si ti, tvoje oči, tvoji dotiki, pa čeprav so le še lastovke, ki odhajajo, ne bom pozabila nikoli reči, ki tebe v mojem srcu ohranjajo. Moj si, moj, vedno boš moj, vse tvoje obličje, vse, kar ljubim, tebe ljubim, ker si čisto samosvoj, in vedno boš v meni, to ti obljubim! Komentiraj pesem na forumu. (8 komentarjev) |