Leti, leti, leti... Daleč stran. Za vedno.
Odpihnil je veter najino pesem,
ki tako dolgo sva jo pisala.
Ne bo je več nazaj, to je jasno.
Le po spominu jo bova še brala.
Pa izgledalo je, da bo večna mojstrovina!

Sama se je pisala,
nisva se obremenjevala ne z rimo,
ne z verzom, ne z ritmom.
Prepustila sva jo trenutku,
prepustila sva jo nevidnemu pisalu
najine ljubezni...
Tako lepe rime so nastale.
V istem ritmu sva jih brala.

Vse slabše je bilo, ko
struktura postala je temelj
najinega pesnjenja.
Samo navzdol je šlo.
Pazila sva na vsako rimo,
se spotikala ob njo,
spreminjala, dodajala,
brisala, mečkala liste
že popisane...
Samo o pravilih sva še razmišljala,
nisva se več reki prepustila. 

Pesem bila je mrtva. Prazna.
Sterilna. Ne živeta. Formalna.

Pustila sva jo tam, nehote,
kjer sva se spoznala.
Nepazljiva roka najina.
Veter le z enim sunkom
vzel jo je s seboj,
midva pa kot slepa
počasi tekla sva za njo.
Prepozno je bilo.
Seveda.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)
 

---